Vse o glasbilu erhu

Erhu - to je ime ene od vrst kitajske violine. Članek bo obravnaval značilnosti njegove strukture in zvoka ter zgodovino tega glasbila.

Erhu je starodavna kitajska violina, ki spada v družino glasbil s strunami in loki. Velja za variacijo kitajskega instrumenta huqin.

Takšno glasbilo je težko imenovati polnopravna tradicionalna violina, na katero so mnogi navajeni. Ima razpon 3 oktav in le 2 struni, ki sta iz svile in ju glasbenik med igranjem s prsti raztegne. Njeni glavni deli so poleg strun še zvočna plošča, lesen resonator, ki je lahko šestkoten ali valjast, ter membrana iz kačje kože.

Poleg tega to vključuje vrat instrumenta. Prej je bil celoten instrument, vključno z vratom, dolg približno 60 centimetrov. Vendar se je zdaj nekoliko povečal, saj je dolžina vratu začela dosegati skoraj cel meter, in sicer: 80 centimetrov. Z vratom so strune povezane s kovinskim nosilcem.

Telo instrumenta je večinoma izdelano iz gostega lesa, kot je palisander ali ebenovina.

Glasbilo spremlja ukrivljen lok, ki je narejen iz bambusovega stebla. Z njegovo pomočjo se predvaja melodija. Tudi sam lok ima svojo tetivo, ki je narejena iz konjske žime. Običajno je pritrjen med obema glavnima strunama, tako da je eno z erhujem.

Za igranje je ta lok posebej nadrgnjen s kolofonijo, da se poveča trenje. Glasbeniki temu odru posvečajo posebno pozornost.

Kitajska ima veliko tradicionalnih glasbil, ki jih v primerjavi z erhujem res lahko imenujemo starodavna. Erhu je precej mlada, stara je približno tisoč let.

Težko bo razvrstiti vsako od stopenj oblikovanja tega glasbila. Dolgo časa je veljal za orodje nomadov, zato je zelo pogosto spreminjal svojo lokacijo skupaj z nomadskimi skupinami ljudi.

Prvič se je erhu pojavil v severnih regijah Kitajske. Zaradi svojega izvora je instrument veljal za barbarskega.

Vendar so ga imeli kmetje radi. Na njem so izvajali svoje ljudske pesmi, ki so opisovale njihov vsakdanjik, govorilo se je o tako običajnih stvareh, kot sta ribolov in paša živine.

Erhu je postal resnično povpraševanje šele v obdobju, ko je na Kitajskem vladala dinastija Tang, to je v 7.-10. stoletju našega štetja.

Po določenem času se je to glasbilo vse pogosteje začelo uporabljati v različnih ansamblih in celo v orkestru pekinške opere. Postala je zelo pogosta po vsej Kitajski, tako na podeželju kot v mestih.

Cenjen je bil le zahvaljujoč takšnemu glasbeniku, kot je Liu Tianhua. Po njegovi zaslugi je erhu dobil status polnopravnega solo glasbila. Eno njegovih najbolj znanih del je melodija z naslovom "Druga pomlad odseva luna", zdaj pa je postala klasika.

Erhu pridobi še večjo priljubljenost med ljudmi po predstavitvi leta 2004 na televiziji gala koncerta "Nova dinastija Tang", ki je bil posvečen novemu letu na Kitajskem.

Precej svetla predstava, vključno z glasbo in različnimi plesi, ki so predstavljali pravo kitajsko kulturo, je na ljudi naredila velik pozitiven vtis.

Tako so bili leta 2006 tovrstni koncerti organizirani v številnih večjih mestih skoraj po vsem svetu. V letu 2008 so bili koncerti ponovno izvedeni, število mest, v katerih so bili organizirani, pa se je povečalo, prav tako pa tudi število ljudi, ki so se udeležili dogodkov.

Posebno navdušenje občinstva na koncertih je požela erhu violina. Na instrument je igrala znana glasbenica, gospa Qi Xiaochun, ki jo je oče naučil igrati na erhu. To dekle je ena najbolj znanih izvajalk Erhuja.

Razen nje, K popularizaciji inštrumenta je prispeval tudi takšen mojster igranja na erhu, kot je George Gao.

Trenutno lahko zvok erhuja slišite ne samo na tovrstnih koncertih, temveč tudi v kitajski operi in gledališču, in sicer v dramskih produkcijah. Poleg tega Erhu aktivno uporabljajo tudi različne glasbene skupine.

Zvok erhuja je precej tanek, kot da bi bil svilen. Zato se ta instrument najpogosteje uporablja pri izvajanju gladkih glasbenih skladb. Ta instrument zlahka simulira tako jok kot vzdihovanje ter prenaša vzdušje osebnih pogovorov. V rokah mojstra lahko posnema zvoke narave, ptičje petje, konjsko smrčanje, pomladne kaplje, tuljenje in tuljenje vetra ter druge zvoke.

V Nebeškem cesarstvu so se igranja na tak glasbilo, kot je erhu, lahko začeli učiti šele od 4. leta starosti.

Med igro je erhu postavljen navpično, noga pa je naslonjena na koleno. V tem primeru naj bo lok izvajalca v desni roki, s prsti druge roke pa pritiska na strune.

Najpogostejša tehnika igranja na erhu je "prečni vibrato". Njegovo načelo je, da glasbenik med izvajanjem pritisne na strune, kar nekoliko spremeni zvok inštrumenta.

Zvok erhuja lahko slišite v spodnjem videu.